Marko Vogrič: Stoletne priče

Razstava fotografij v Fotogaleriji STOLP

Marko Vogrič: Stoletne priče

»Okrog desetih zvečer sem opazil na istrski strani močno nevihto. V smeri Doberdoba pa je grmelo in bučalo iz sovražnih žrel, kakor bi dež padal. Strel na strel, en strel se je izlival v strel, tako da je bilo eno samo strašno bučenje. Človeka spreleti groza.«
Albin Mlakar, Dnevniki 1914-1918, Kobarid 1995, str. 87

V vsakdanjem življenju se srečujemo s fotografijami in smo močno odvisni od njih, saj nam posredujejo številne informacije in čustva. Brez njih v sodobni družbi sploh ne bi mogli govoriti o komunikaciji. Pomen fotografij, njihova sporočilnost, vizualna prepričljivost podob in njihova vrednost kot predmet; vse to je odvisno od kontekstov, v katerih fotografije nastanejo in v katerih te podobe beremo.

John Berger je o pomembnosti vida razmišljal takole: »Vid je pred besedami. Otrok gleda in prepoznava, preden je sposoben govoriti. Vendar obstaja še en pomen tega, da je vid pred besedami. Vid osnuje naše mesto v svetu, ki nas obkroža; ta svet si razlagamo z besedami, vendar besede nikoli ne morejo preseči dejstva, da nas svet obkroža. Odnos med tistim, kar vidimo, in tistim, kar vemo, ni nikoli ustaljen.« To velja še posebej za fotografije, čigar pomen je lahko raznovrsten in določen z razmerami okolja in časa.

Danes smo tako preplavljeni z vojnimi in krutimi fotografijami, z vsakodnevnim nasiljem in trpljenjem, s tem pa izgubljamo sposobnost odzivanja. Dela Marka Vogriča sicer ne spadajo v kontekst vojne ali dokumentarne fotografije, čeprav so tesno povezana z dogajanjem prve svetovne vojne. So torej sad procesa, ki zaobjema avtorjevo ustvarjanje, raziskovanje in intelektualno poglobitev. Fotografije širijo aromo krajev in spominov, dišijo kot dež. Delujejo kot stare podobe s črno-belimi sencami, ki predstavljajo prostor in dogajanja včeraj, danes in jutri. Vogrič, umetnik, ki išče in ustvari podobe ter nam razlaga stvarnost skozi prizmo osebne resničnosti. Zaveda se, da bo opazovalčevo oko skušalo razvozlati to igro svetlobe, razumeti njeno govorico in razbrati sporočilnost fotografij prav tako, kot razbiramo pomen besed, da bi razumeli jezik.

Vogričeve fotografije so proizvod umetnika, so predmet, ki ga je naredil človek s pomočjo posebnega aparata oz. s posebnim postopkom ustvarjanja, pravzaprav gre za “fotografije brez fotoaparata”. Vogrič je pretežno uporabil pinhole kamero (camero obscuro), ki dovoljuje, da imajo nastale podobe poseben čar. Take fotografije, ki so videti v sodobni, tekoči družbi skoraj paradoksalne, stopnjujejo meditativno opazovanje, s tem pa omogočajo vzpostavitev čustvene povezave med fotografom, fotografijami in obiskovalcem.
Nastala dela tako ne služijo samo opazovanju nečesa zanimivega, temveč skušajo biti prodorna, posredujejo odgovore in nauke ter silijo k premisleku, refleksiji in izrazu čustev.

Robi Jakomin