
Pesem ostane

Dva glasbena jezika – zborovski in ljudski – se tako prepletata kot dve niti iste zgodbe. Čeprav se glasovi razhajajo v zvenu in pristopu, jih povezuje temeljna resnica: glasba kot izraz skupnega izročila, čustev in spomina. Dvojnost ni nasprotje, ampak dopolnitev, kjer se na videz različna svetova srečata v tistem, kar je trajno.
Zborovski del večera s priredbami ljudskih pesmi izvajajo gostje, članice Ženskega pevskega zbora Dupljanke, medtem ko pevci Kulturnega društva Jerbas predstavljajo ljudske pesmi v njihovi izvorni obliki – takšne, kot so se ohranile skozi ustno izročilo. Dve izrazni poti, ki vsaka na svoj način oživljata isto melodijo – eno zgodbo.
Pesmi si sledijo v zaporedju, ki prepleta vsebinsko nit ljubezni – na začetku tiste mladostne, brezskrbne in razigrane. Sprva v pesmih odmeva zaljubljenost, ki vzklije v očeh in zatrepeta v srcih, nato sledi ljubezen v vsej svoji polnosti, predanosti in hrepenenju. Na koncu pa se ljubezen razgrne v zgodbe neizpolnjenih obljub, izgubljenih priložnosti in ljubezni, ki je ostala brez odgovora.
A tudi ko se ljubezen izmuzne, pesem ostane. Ostane kot sled spomina, kot tolažba, umetnost, ki ne potrebuje potrditve, da bi bila resnična. Glasba nam tako vrača tisto, kar je življenje morda vzelo – nežno, brez obsojanja, a z močjo, da poboža tam, kjer boli.