Poetry&music @Pruh

Moje ime je Alenka Gosarič in svoje življenje bi rada posvetila umetnostim vseh vrst. Stara sem 17 let, rojena v sončnem znaku device, podznaku kozoroga in luninem znaku ovna, horoskopi niso moja obsesija in se ne ravnam po njih, tudi redko jih prebiram, zanimivi pa so mi, ker z časom rojstva nekoga poskušajo določiti njegovo osebnost. Ne maram se opisovati, ker porabim ali preveč ali premalo ali pa mogoče samo nerealne pridevnike, zato raje vidim, da si ljudje ustvarijo svojo sliko, ko me spoznajo ali preberejo moje pesmi. Poleg tega pa tudi nisem najbolj navdušena nad sončnimi dnevi, vročino in snegom, najbolj idealen od vseh letih časov je zame jesen, ko sta flora in nebo v kontrastu. Če bi lahko šla nazaj v katero koli časovno obdobje bi bilo to nekje med 50-imi in 70-imi leti prejšnjega stoletja in to predvsem zaradi povsem površinskih razlogov kot sta moda in glasba.
Obiskujem 3. letnik Gimnazije Vič, v Ljubljani. Po končanem šolanju na gimnaziji si želim začeti s študijem modnega oblikovanja v Amsterdamu ali pa notranje opreme v Trzinu.
V tistem malo prostega časa, ki ga imam se ukvarjam s ŠILo (šolski improvizacijsko ligo/gledališčem), šolsko gledališko skupino in šolskim zbornikom, ki vsako leto omogoča dijakom, da objavijo svoja dela na literarnem kot tudi drugih umetniških področjih. Treniram tudi aikido – borilno veščino samurajev, mogoče bi to bilo bolje napisano v pretekliku, saj imam trenutno že skoraj pol letno pavzo zaradi poškodbe kolena. Najljubši dejavnosti brez katerih si ne predstavljam življenja pa sta risanje in slikanje (reprodukcij, dizajnov oblek, originalnih slik), in pa pisanje( pesmi, dnevnika, esejev, osnutkov za daljša prozna dela). V prihodnosti si želim, da bi imela svoj atelje, izdala vsaj eno pesniško zbirko z ilustracijami in jo prevedla v angleščino in izdala roman ali dva. Seveda pa ne presedim vseh dni doma zaprta v sobo in predana ustvarjanju, na koncu dneva sem še vedno samo najstnica, ki rada po pouku zaide v bar Kekec nasproti šoli, kjer si najraje poleg pogovora s prijatelji privoščim še kavo z mlekom.
Poleg pajkov in zaupanja drugim pa me je najbolj strah tega, da bi kdo prebral moj dnevnik, saj bi to pomenilo, da bi bila razgaljena od esence svojega bita do svoje plehke zunanjosti.

Ich heiße Alenka Gosarič und ich möchte mein Leben verschiedenen Kunstarten widmen. Ich bin 17 Jahre alt, mein Sonnenzeichen ist die Jungfrau, mein Aszendent ist der Steinbock und mein Mondzeichen ist der Widder. Ich interessiere mich nicht für Horoskope, richte mich nicht danach und lese sie selten, aber ich finde sie trotzdem sehr interessant, weil sie versuchen mit der Geburtszeit von jemandem seine Persönlichkeit zu bestimmen. Ich möchte mich nicht beschreiben, und sehe lieber, dass die Leute sich ein Bild über mich machen, indem sie mich kennen lernen oder meine Poesie lesen. Sonnige Tage, Hitze und Schnee mag ich nicht besonders, meine Lieblingsjahreszeit ist der Herbst, wenn die Flora und der Himmel im Kontrast stehen. Wenn ich eine historische Ära wählen könnte, wären das die 50er, 60er oder 70er Jahre des 20 Jahrhunderts und das vor allem wegen der Mode und Musik.
Ich besuche die 3. Klasse des Gymnasium Vič in Ljubljana. Nach dem Abitur möchte ich entweder Modedesign in Amsterdam oder Innendesign in Trzin studieren.
In meiner Freizeit, beschäftige ich mich mit „ŠILA“ (die Schüler- Improvisations Liga/das Improvisationstheater), mit der Schüler Theatergruppe und mit dem Sammelband „Zbornik“ (der jedes Jahr vielen Schülern ermöglicht, dass sie ihre Werke veröffentlichen).
Ich auch trainiere Aikido, der Kampfkunst der Samurais, und mache derzeit eine Pause, denn mein Knie ist verletzt.
Meine Lieblingst Tätigkeiten, ohne die ich mir mein Leben nicht vorstellen kann, sind Zeichnen und Malen (Die Reproduktionen, Die Kleider- Designs und die originalen Bilder) und Schreiben ( die Gedichte, das Tagebuch und die Entwürfe längerer Prosawerke).
In der Zukunft wünsche ich mir, ein Atelier, wenigstens eine Gedichtsammlung mit Illustrationen herauszugeben und sie ins Englisch zu übersetzen, und auch einen Roman zu veröffentlichen.
Aber natürlich sitze ich nicht den ganzen Tag zu Hause in meinen Zimmer und schaffe, immer noch bin ich eine Teenagerin, die am liebsten nach dem Unterricht in die Bar „Kekec“ gegenüber der Schule gehen möchte, wo ich in den Gesprächen mit meinen Freunden und in einer Tasse Kaffee mit Milch genieße.
Ich habe Angst vor Spinnen und davor, anderen Menschen zu vertrauen, deshalb würde ich mich entblößt Fühlen, wenn jemand mein Tagebuch lesen würde.

My name is Alenka Gosarič and I wish to dedicate my life to all kinds of art. I’m 17 years old, I was born under the zodiac Sun sign of virgo, ascendant sign of Capricorn and moon sign of aries. Horoscopes aren’t my obsession and I don’t act on or by them, I rarely even read them, but they are interesting to me because they try to define someone’s personality solely by their time and place of birth. I don’t like to describe myself, because I use either too many or too little or maybe even unrealistic adjectives, that’s why I prefer that people paint their own picture of me in their minds when they get to know me or read my poems. Besides that I’m not too thrilled about sunny days, heath and snow, in my opinion the best of all seasons is autumn, when the flora and sky are in contrast with each other. If I could go back in time, in any historical era, it would have to be back in the 1950’s, 60’s or 70’s, only because of very shallow reasons such as fashion and music.
I’m a 3rd year student of grammar school/ Gimnazija Vič in Ljubljana. After I finish my schooling there I wish to enrol in AMFI’s program of Fashion Design in Amsterdam or continue my schooling in Slovenia, in Trzin to be more exact in studying Interior design. In that little leisure time that I get I like to keep myself busy with practicing different forms of art. I’m a part od ŠILA ( school improvisation league/theatre), the school drama club and I take part in forming the school’s so called “Zbornik” in which the students have the chance to publish their works in literature or any other art, it comes out every year. I also train aikido, the martial art of samurai’s, maybe it would be better if I wrote that in past tense because I’ve put it on hold ever since I hurt my knee, which was at the start of this school year. My favourite activities without which I can’t imagine my life are drawing or painting ( reproductions, dress designs, original art works) and writing (poems, a diary, essays, drafts for lengthier literal works such as novels). In the future I wish to have my own studio, to publish at least one collection of poems with my own illustrations and translation in to English, and to publish a novel or two. But I don’t sit in my room all days working on my art, at the end of the day I’m still a teenage girl, whose favourite thing to do after school is to go across the street to bar called Kekec, where I like to indulge myself in conversations with my friends and a cup of coffee with milk.
Besides spiders and trusting people my biggest fear is that someone would read my diaries, because then I would be stripped of my shallow and hard exterior and my sould would be naked and on display for everyone to see.

KOČAN & JANČIČ: MurvaBoben&Kolo
Kristina Kočan – poezija, glas, elektronika, kalimba
Denis Jančič – bobni
Projekt MurvaBoben&Kolo je pesniško glasbeni projekt dveh slovenskih umetnikov – pesnice Kristine Kočan in bobnarja in multiinstrumentalista Denisa Jančiča. V projektu gre za sintezo poezije in glasbe na bobnih, pri čemer Kristina Kočan za koncertno predstavitev poezije uporablja glas kot tudi elektroniko. Naslov projekta pove, da gre pretežno za variacije poezije iz Kočanove zadnje zbirke Kolesa in murve. Bobni služijo kot kontrapunkt občasno nadvse liričnemu izrazu Kristine Kočan. Gre za sodoben in inovativen način prepletanja poezije in glasbe, kar pričara dogodek širše estetske vrednosti skozi paradigmo sinteze improvizacije, tako poezije kot glasbe, improvizacije, ki je že tako vidna v poeziji Kristine Kočan kot tudi glasbi Denisa Jančiča.V njunem projektu nista glasba in poezija nikoli izolirani entiteti, temveč ostajata v nenehni interakciji, dialogu, mestoma celo soodvisnosti.