BREZ

BREZ – postdramska raziskava prisotnosti

He wears a mask, and his face grows to fit it.
(George Orwell)

Biti. Ne biti. Plus. Minus. Intimno. Javno. Tiho. Glasno. Osebno. Politično. Individualno. Skupno. Prisotno. Odsotno. Sem. Nisem. Z. Brez.
Naš pogled je pogojen z dualizmom in posledično antagonizmom, ki ga ta nosi v sebi. Na svet in nase gledamo skozi dualistična očala in če želimo videti ali upoštevati vse odtenke sivine, se moramo zavestno potruditi, da presežemo pogojeno dvojnost zavesti. Pogled na svet, ki je zgrajen iz nasprotij, predvideva, da ne moremo nasloviti ene strani kovanca, ne da bi ob tem naslovili tudi tisto drugo, torej njeno nasprotje. Če torej govorimo o brez, govorimo tudi o z. Če govorimo o prisotnosti, nehote ali hote prikličemo tudi odsotnost. In obratno.
Prisotnost ali s tujko (ki smo jo posvojili v uprizoritveni umetnosti) prezenca je ena izmed temeljnih prvin, s katerimi se ukvarjamo v gledališču. Igralčevo telo v prostoru in času, neposredno pred očmi gledalca, s svojo neponovljivo energijo in vsebino je tudi njegovo najpomembnejše in najmočnejše orodje, njegovo temeljno izrazno sredstvo. Tokrat se torej vračamo k osnovam – k telesu, glasu in njuni vsebini, k njuni prezenci. Ne zanimajo nas toliko interpretacija, zgodba, dramski liki ter ostali vidiki klasičnega dramskega gledališča. Zanima nas predvsem edinstvenost gledališke izkušnje tako za performerja kot za gledalca, ta edinstvenost pa se skriva v popolni prisotnosti znotraj sedanjega trenutka, znotraj tukaj in zdaj. Zelo pogosto se ravno ta pris(o)tnost izkaže za izjemno težaven izziv, tako v gledališču kot tudi v življenju, čeprav bi lahko rekli, da je gledališče v tem pogledu morda celo bolj neizprosno v svoji zgoščenosti časa in prostora: ujeti dragoceno pozornost gledalca tukaj in zdaj, jo držati in ne izpustiti, angažirati gledalca in mu spodbuditi domišljijo, mu ob tem odpreti pomembna vprašanja, ki smo si jih tudi sami zastavili, iznajti nek svoj lasten način … vse to pač ni mačji kašelj.
Vendarle pa je tudi to mogoče, če si le dovolimo razpreti lastne ranljivosti, če nikoli ne pozabimo na igrivost ter poskušamo gledati na stvari vsakokrat iz drugega zornega kota.
Skozi raziskovanje privrejo na plan različne vsebine in se vzpostavijo odnosi med njimi – osebno lahko postane politično, spontano in igrivo radikalno, intimno performativno, gledališče pa postane dogodek. V prvi vrsti nas pri tej raziskavi vodita radovednost in pogum. Brez strahu in samocenzure, a vendarle premišljeno.

Pridite, naj maske končno padejo … ali pa tudi ne.

Režiserka: Sara Lucu
Asistent režije in dramaturg: Mišo Mićić
Kostumografinja: Katarina Šavs
Scenografinja: Nastja Miheljak
Video: Sara Lucu in ustvarjalci predstave
Luč: Dani Žorž
Igrajo: Jurij Torkar, Petra Radoja, Lovro Lah, Ita Weber, Matija Kastelic, Vanda Veingerl