ČLANI GORIŠKE PALETE ODPIRAJO VRATA SVOJIH DELAVNIC IN ATELJEJEV Nike Škofič

RAZSTAVLJENA DELA NIKE ŠKOFIČ
SPREMLJAJOČI PROGRAM: EXPERIMENTALNICA – abstraktna umetnost ob glasbi.
DAN ODPRTIH VRAT : sobota 12.5.2018 od 10h – 16h

ZVEN BOBNA V JESENSKEM VETRU…
Boben, moj prijatelj. Visok, masiven, izdolben kos lesa, z napeto živalsko kožo čez zgornji rob okrogline. Poslikan z ornamenti, s simboličnimi silhuetami črnih teles prepletenih v gibanju. Oprtala sem si težak nahrbtnik tam na parkirišču in se spustila po kamenčkasti stezi skozi jesensko odet gozd do obale sotočja. Puhasta razpotegnjena gmota sivine se je dvigala nad prosojno maso ogromne valeče se zelenkaste modrine. Čakali so me, moja mednarodna zasedba, sedeči tam na obrezanih hlodih zametenih od vlažnega peska. Opremljeni z vso tolkalsko opremo, z bobni vseh velikosti in oblik. Afriškimi kongi in jembami iz naravnih materialov, pa arabskimi, kovinskimi tarabukami s plastično folijo, visokotonskimi bongi, lesenimi palčkami, ropotuljami in masivnim zvoncem. Celotna ekipa, pripravljena na ples življenja z ritmiko glasbe. Svobodnjaško oblečena paleta mladincev je že nestrpno udarjala po glasbilih, izvabljala različne zvoke, nepovezane kot pri uglaševanju orkestra. Postavila sem se med gručo igralcev, z obema nogama objela moj boben, pogladila sopotnika in krčevito udarila po njem. Počasi, enakomerno, a glasno in odločno. Zapel je s svojim basom, dopolnjenim z visokimi toni, skladno spojen z mojim srčnim utripom in prepuščen moji energiji, ki se je razlila med kaotične ropotalce. Prisluhnili so zvenečemu tempu in se obotavljajoče, previdno priključili enakomernemu ritmu. Glasnost je postopoma naraščala, povezano je zvok zaplaval proti krošnjam opustelih dreves, s katerih je zadnje listje nihajoče poletavalo proti tlom. Udarjali smo pesem, povezani v celoto, enakomerno in silovito so peli bobni svojo kompozicijo. Okolica je drhtela z nami, vsa prežeta v rdeče, oranžnih, rumenih, rjavkastih, viola odtenkih, mehko listje je hrskalo pod našimi stopali, osušeno kot umirajoča preproga. Šumenje deroče reke, z malimi vrtinčki pod belo peno je združeno z nami brbotalo našo melodijo. Sape vetra so nas ovijale v vrtinčasto barvasto listje, nam objemale lase, da so zaplapolali po njegovih sunkih. Kot bi hotela narava pesniti nove verze v refrenu. Vedno bolj sproščeno in povezano smo izvabljali zvoke, gromko stopnjevali petje open, spogledovali smo se razprtih ust, odsotno zibajoč se tam na obronku obale. Veter je nosil globoke in zvonke glasove naših bobnov tja med hribovje ob strugi reke. Izgubljali so se v globelih, odmevali od kamnitih sten, se prepletali med sabo v plesu z muhastim nevidnim silakom. Ležerno smo v mislih odplavali, energijsko združeni v čisto ekstazo, roke so se samodejno premikale ob udarcih, glave pa so zasanjano sledile gibanju okoli nas. Tu pa tam se je kakemu dredovcu izvil indijanski krik iz grla, krik veselja … Takrat smo znižali glasnost tonov, pa spet energično poudarili ritme, da so zavalovali kot razburkana masa vode, ki se zabija v skalovje. Vse je drgetalo v naših telesih, zdaj že preznojenih pod pretoplimi majicami s kapucami. Odvrgla sem oblačilo in še bolj krčevito udarila po napeti podlagi, da je zavibrirala glasno ječeče, zdaj že utrujena iskala počitek. Vrhunec raztegnjene skladbe je trajal le nekaj kratkih intervalov. Kot bi odrezal je spontano nastala tišina, pregnali smo nagajivi veter, utišali hropenje prozorne globočine, le rahlo božajoči takt paličic in kovinski jek zvona je odzvanjal med vreščavim petjem ptic, ki so se nam pridružile, čemeče tam v višavah na skorajda oguljenih vejah. Oddahnili smo si, pretegnili zakrnele ude, sproščeno omamljeni obležali v spokoju, brez besed, predani gorkoti zahajajočega sonca.