Jože Suhadolnik – razstava fotografij

Jože Suhadolnik “Cirkus”

Jože Suhadolnik je bil rojen sredi šestdesetih let v Ljubljani. Pri šestnajstih letih je začel redno sodelovati z agencijo Tanjug, presedlal na Mladino, pa na Dnevnik, nazaj na Mladino, soustanovil fotoagencijo Bobo in istočasno začel sodelovati z agencijo Associated Press. Leta 1999 je prestopil k Delu Revijam, leta 2005 delal kot prodajalec v podjetju Fotoformat od leta 2006 do 2011 služboval kot urednik fotografije na Delu od leta 2011 naprej pa dela kot fotograf pri Delu.
Sodeloval na preko 200 skupinskih ter 46 samostojnih razstavah.
Pri različnih založbah in galerijah izdal knjige/zine/katalogi: Portreti (Lala,Ljubljana),Cirkus in Balkan Pank Akina (London), Balkan pank II Goga (Novo Mesto), Album (Galerija Jakopič,Ljubljana) 35 let (Galerija Vžigalica,Ljubljana).
Dobitnik nagrad Zlato pero za najboljši koledar (Art director club, New York 1997) Zlata ptica 1996 ter nagrade uredništva časopisa Delo za najboljšo fotografijo leta 2020.

Serija vzbuja reminiscence na klasično obliko fotoeseja, kot so jih v svojih zlatih časih v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja do zatona v začetku sedemdesetih let poznali svetovni ilustrirani časopisi (Life, Look, Picture Post, Berliner Illustrierte Zeitung in VU). Fotoesej v slovenskem medijskem prostoru pravzaprav nikoli ni imel svojega pravega mesta, kljub temu pa je nekaterim uspelo vzpostaviti legitimno mesto fotografije znotraj dnevnega tiska ter drugih časopisov in revij. Danes, ko so časi še slabši, se fotografija in z njo fotoreporter morda bolj kot kadarkoli prej borita za svojo pravico do obstoja v časopisu; kljub temu pa je Jožetu Suhadolniku uspelo poseči dlje, saj je fotografije s časopisne strani preselil v galerijo, zin, fotomonografijo, kjer je njegova fotografija postala muzejski ali umetniški objekt.
“Istanbul, Černobil, Armenija, Jutra v Rusiji, Zatolminski sirarji, Eritreja, Cirkus, Punk, Mehika, Ravenski pustovi, Begunci, CUDV, Trbovlje in Auslanderji je 14 v fotoeseje preoblikovanih ciklov, ki jih je Suhadolnik vzporedno s svojim fotoreporterskim delom zadnjih petintrideset let ustvarjal s posebno mero osebne poetike in ki so hkrati kompleksna pripoved o karieri avtorja, ki z občutljivim, kritičnim, a vključujočim fotografskim pogledom zlahka premaguje geografske in časovne premike. Ima pretanjen občutek za zaznavo drugačnosti, subkulture, skupnosti, ki jih v družbi morda dojemamo kot povsem obskurne, skozi njegov fotografski objektiv pa pridobivajo legitimnost soobstoja znotraj naše civilizacije in polpretekle zgodovine. Nezmotljivo avtorske, dokaj, a ne izključno zveste dokumentarnosti, nosijo njegove fotografske zgodbe v sebi rezko zagonetno noto, utesnjen občutek pričakovanja, slutnjo praznine, ki pa je pravzaprav veristična pripoved ali vsaj fotografovo občutenje pojavne realnosti. Suhadolnikova črno-bela tehnika pogosto presega samo sebe – iskanje svetlobe v plemenitih črninah vodi v črno-črno avtorjevo izpoved, v kateri lahko gledalec odkriva tisočere barve njenega sporočila,” je ob razstavi zapisala kustosinja Marija Skočir.