Monodrama: Ne morem si privoščiti tako dolgega življenja
V atriju Kavarne NUK bomo gostili zanimivo monodramo, v kateri se nam bo predstavila mlada igralka Lara Jerkovič.
Gre za monodramo o obupani ženski (Katarina) srednjih let, ki bi lahko bila kdorkoli izmed nas. Znajde se sredi krize srednjih let, sredi krize kapitalizma, sredi krize kjer se razvrednoti vrednost posameznika, ki postaja zgolj številka pri boju za preživetje … Zraven vsega se počasi odkrivajo še travme iz otroštva, ki nas hočemo ali nočemo sooblikujejo …
Sodoben tekst, v katerem se najde vsak posameznik v primežu neizprosnega (klavrnega) zarjavelega kolesja kapitalizma. Vsak ima svojo zgodbo, Katarinina je takšna. Nič drastično drugačna, le pogovarja se rada. In spet: v sedanjem času je iskren pogovor zreduciran na postane puhlice; s kom sploh se lahko človek v težavah pogovarja, kdo mu je primerljiv sogovornik? Res on sam? In tako v svoji samoti nagovarja občinstvo, sebe, steklenico vodke, cigarete, mamo, očeta, bivšega partnerja … Katarina nagovarja občinstvo, z njim komunicira, se smeje, posmehuje, izziva … Katarinin cilj so poslušalci (obiskovalci). Ne smili se sama sebi, želi si le pogovora, želi se izpeti, povedati svojo zgodbo; a hkrati se vseskozi zaveda, da ni nič drugačna in nič večji problem, kot vsak slovenski slehernik. Želi si sprememb in topline, a ji je jasno, da zato potrebuje nekaj več od steklenice vodke. Ona pa se raje, kot da bi aktivno spreminjala družbo, pogovarja. Sarkastična je, direktna, premore nekaj drobcev (črnega) humorja in veliko mero cinizma. Želi si – vsaj za hip – izstopiti iz neudobja njenega precej kratkega življenja in na ves glas zaklicati, za vse obupance, predvsem pa zase: ˝Svet je v kurcu, svet ni okej! Ja, vem, da vam je jasno. Vem, kaj pišejo mediji. Vem, o čem se pogovarjate po malovrednem šihtu. Pa: ali ne smem tega povedati še jaz?!˝
Igra: Lara Jerkovič
Tekst in režija: Tjaša Plazar
Dramaturgija: Anita Volčanjšek
Scenografija in kostumografija: Anita Volčanjšek in Tjaša Plazar
Glasba: Samuel Blues