TRGOVINA S SAMOMORILSKIMI PRIPOMOČKI

Avtor literarne predloge »Tunel«: Žiga Valetič
Dramatizacija*: Sergej Dolenc
Priredba besedila in dramaturgija: Maja Gal Štromar
Poezija: Tone Pavček (Poroki, iz pesniške zbirke »Darovi«, 2005)
Režija, kostumografija in scenografija: Maja Gal Štromar
Igrajo: Vanja Lukšič, Vilma Planinc, Anja Vidrih, Drago Primc, Gregor Žnidaršič, Nataša Kramer, Denise Ćatović, Alen Ćatović
Radijski napovedovalec: Predrag Lalić
Radijska napovedovalka: Darja Štravs Tisu
Glasba in montaža glasbe: Tomaž Zupančič
Lučni in tonski mojstri: Andrej Gotenc, Aleš Plavec, Darko Šenica, Aljaž Aš
Grafična podoba: Sandi Bradač
Produkcija: KUD Vesel teater Dolenjske Toplice
Koprodukcija: AMANART, Zavod za kulturne dejavnosti
Projekt sta omogočila: Občina Dolenjske Toplice in JSKD, OI Novo mesto

* Besedilo ni nastalo ekskluzivno za KUD Vesel teater, slovenska praizvedba te izvirne dramatizacije je bila premierno uprizorjena 18.11.2009, v režiji Sergeja Dolenca in v izvedbi KD Pameče-Troblje. Odrska inačica za KUD Vesel teater je doživela nekaj dramaturških sprememb.

Pelin komedija TRGOVINA S SAMOMORILSKIMI PRIPOMOČKI se loteva vprašanja samomorilnosti. ˝Ali se hecate? Komedija? Ali se iz ljudi, ki so se odločili predčasno zapustiti naš svet, delate norce˝ Nikakor ne! Še kako se zavedamo tragike in brezupa ljudi, ki so se znašli na robu! A hkrati tudi vemo, da vsaka dobra komedija pereče probleme posameznika ali družbe predstavi s humorjem, a s tem ne izgubi ostrine in globine. Pričujoča komedija je, kljub žanrski lahkotnosti, družbeno angažirana, saj odpira mnoga pomembna vprašanja o sodobnem človeku, izgubljenem v vedno bolj hektičnem svetu. Glavna junakinja, Hilda Novak, odpre trgovino »Tunel«, kjer obupancem prodaja samomorilske pripomočke. Hilda povzema najtemnejše in najbolj okrutne tone naše družbe. Njen pohlep ne pozna meja, etika je še ni oplazila, manipulacija je njeno orožje. Toda ali res? Kaj pa, če je vse le igra, s katero poskuša na svojstven način odvrniti razočarance od samomora? In kaj se zgodi, če država in za to poklicani organi tovrstnih pogoltnosti ne zajezijo, kaznujejo, temveč jih celo povzemajo in se po njih zgledujejo? To so vprašanja, ki si jih tudi mi postavljamo. Seveda si ne domišljamo, da bomo nanje odgovorili, a seme bomo, vsaj upamo, zasejali.
S pričujočo predstavo se spoštljivo priklanjamo vsem, ki niso zmogli, in so nas predčasno zapustili. Sprejetje in razumevanje njihove stiske je nemara še največja učna ura za nas, ki smo jih preživeli, in hkrati izziv, da kljub vsemu še vztrajamo v iskanju lepote, miru in sočutja, seveda onkraj cenene retorike. Pričujoča komedija nas v krhkosti tuzemskega bivanja še kako povezuje.
Maja Gal Štromar