FOTOVIZIJE: DRAMA VSAKDANA

Festivalska knjižica

NEDELJA, 21. MAJ

16:00 Rotunda, SNG Nova Gorica
FOTOVIZIJE – DRAMA VSAKDANA
Otvoritev fotografske razstave izbranih avtorjev

Andrej Gobina
Dramatičnost trenutka
Fotografije v seriji Dramatičnost trenutka predstavljajo trenutek, ko nam usoda popestri dogajanje in nam tako začini dan z dozo drame. Skoraj vsak izmed nas se lahko poistoveti z uprizorjenimi kadri. Fotografije so nastale v domačem okolju in čeprav so prizori za namen fotografiranja zaigrani, so še kako resnični.

Barbara Kardoš
Kako razumeti svet?
Ideja za nastanek fotozgodbe je preobremenjenost in hitri tempo življenja. Preobremenjenost v poplavi informacij ter posledična osebna stiska in negotovost vodita v popolno skrivanje lastne osebnosti.

Elis Stupar, (mentorica Ingrid Knez, OŠ Livade Izola)
Življenjska drama v gubah none
Zgodba je iz resničnega življenja moje bake. Branka je bila veselo dekle. Živela je na vasi. V rani mladosti sta ji pri porodu bratca umrla mama in bratec. Ostala je z očetom in s tremi sestrami. Na vaški zabavi je spoznala fanta iz njene vasi, Veljkota. Zaljubljenca sta se kmalu poročila in imela dva otroka, deklico in dečka. Preselila sta se iz Čabra v Koper in živela dokaj mirno in srečno življenje 51 let. Srečno življenje je po vsem času spremenila bolezen. Veljko je pri zdravniku izvedel, da se je bolezen razvila v hudo obliko in da bo živel le še nekaj mesecev. Veljko je živel še štiri mesece. Branka je bila ves ta čas ob možu in ga do konca tolažila. Čas hitro mineva. Starost in težko življenje je postilo gube na njenem obrazu. Sedaj so ji v pomoč njena otroka, vnukinja Vedrana in pravnukinja Elis. Večkrat se zazre v slike svojega pokojnega moža in solze pritečejo po njenem licu.

Jakob Gradišar Ribnikar
Neznanec
Osrednja tematika je groza današnje družbe. Fotozgodba prikazuje scenarij, ki se prepogosto dogaja v realnem svetu, a se tega pogosto ne zavedamo oziroma si nalašč zatiskamo oči.

Kaja Kristovič,(mentorja Radovan Jaušovec Rado in Boštjan Božič Boško; KUD Pozitiv, Dijaški dom Ivana Cankarja)
Pred koncem
Fotografije prikazujejo zakulisje snemanja videospota.

Lana Baltič,
Alica generacije Z
Inspiracija za projekt je bila risanka Alica v čudežni deželi po knjigi Lewisa Carrolla. Ko sem kot otrok gledala risanko, zame ni imela globljega pomena, sedaj pa v njej prepoznam življenje najstnikov v današnjem svetu. Glavno vlogo Alice je 12-letna sestrica moje najboljše prijateljice. Uprizarja težavno obdobje v moderni dobi, kjer se briše meja med realnostjo in dogajanjem na socialnih omrežjih, ko mladostniki iščejo sami sebe, odkrivajo svoj odnos do uživanja drog in alkohola, raziskujejo svojo seksualnost ter spoznavajo kompleksnosti medsebojnih odnosov. V slike se, vkomponirala tudi druge like iz risanke, ki vplivajo na Alico. Cilj je bil, da slike dajejo izgled starega filma, kar sem dosegla z dodatkom podnapisov, ki so znani citati likov iz filma, ter stilnem urejanju. Vprašanje za gledalca je: »Kaj je resnično in kaj se dogaja le v njeni glavi?«

Nik Škorjanc, (mentorica Doroteja Rušnik Stramšak, Gimnazija Slovenske Konjice)
Peek a Boo
Izhodišče za ustvarjanje je bilo opažanje, da se vsi ljudje skrivamo za maskami, igramo vloge, ki nam jih določi svet in ne kažemo svojih resničnih občutenj, saj težimo k doseganju perfekcije in idealov ter norm družbe, ki jih ustvarjajo in širijo predvsem mediji ter splet. Poze likov simbolizirajo otroško igro Peek a Boo, v kateri starši skrivajo svoj obraz pred otrokom. Kontrast skrivanju so ravno otroci, ki so iskreni s svojimi čustvi in mišlenjem. Perfekcijo, ki jo dosegamo z lažnimi obrazi, sem povezal z ozadjem in simetrično oziroma asimetrično kompozicijo. Modeli predstavljajo osrednji lik klovna, saj je to maska, ki jo lahko izraža vsa čustva.

Pia Cvijanović Ribič
Mama
Gre za intimno pripoved o mami, ki se v svojem vsakdanjem družinskem življenju srečuje z različnimi situacijami in občutji in zgodbo mame opazovalcu predstavi na direkten in hkrati nežen, ljubeč način.

Rene Ketiš
Poglej se
Vse fotografije so posnete analogno na film malega formata. Fotografiral sem prijatelja in njegove »vsakodnevne« prizore. Fotografiram čim bolj po občutku, na intuitiven način. Nekatere fotografije so bolj »režirane« od drugih, a vseeno z nekim spontanim pristopom, imajo pa tudi element misterijoznosti. Serijo lahko gledamo kot izseke vsakodnevnih nenavadnih dogodkov, kot dramo vsakdana. Na fotografijah mi je všeč surovost in iskrenost.

Tjaša Hozjan,
(mentorji Radovan Jaušovec Rado, Boštjan Božič Boško in Kaja Kristovič; KUD Pozitiv, Dijaški dom Ivana Cankarja
Branje knjig
Izhodišče za nastanek fotografij je dejstvo, da večina dijakov skoraj vsak dan obupa nad učenjem, kar sem želela prikazati s fotografijami, na katerih oseba obupa nad branjem. Na fotografijah je moja sestra Kim.

Uršula Starič
Opera house
Izhodišče za nastanek fotografij je bil ogled drame. Zgodba je prepir dveh oseb, ki se med seboj ljubita.

Vita Bratkovič (mentor Vasja Eigner, Srednja šola Slovenska Bistrica)
Epilog
Drama vsakdana – vsi smo del predstave. Ves svet je oder, je zapisal mojster Shakespeare, vsi igramo svojo vlogo od jutra, ko odpremo oči, do večera, ko zaspimo. Nekateri igramo v komediji, drugi v tragediji, kostumski drami, mjuziklu, …
V svoji fotozgodbi pa sem se odločila za zaključni akt, tisti del predstave, v kateri smo vsi (ne glede na žanr) enaki. Ko pade zavesa, ko se tretjič priklonimo, ko ugasnejo luči in gledalci zapustijo parter ali lože, ko prevzamejo plašče. Ko je predstave konec.
Odpravila sem se na pokopališče, kjer namesto dialogov, gibov, mask in kostumov našo dramo prikazujejo kamen, naravno ali umetno cvetje, sveče, angeli …
Kjer ni pomembno, koga ali kaj smo igrali, kako se pišemo, koliko smo s seboj prinesli na ta svet, tu in samo tu smo vsi končno enaki. Tu nam je končno vseeno, ali nam ploskajo ali jočejo ali se nam smejejo, kaj si mislijo o nas in kaj o nas govorijo.